Po poškodbi ali daljšem obdobju bolečine se lahko telo že vrača k običajnim dejavnostim, strah pred gibanjem pa ostane. Včasih prav ta strah najbolj oteži vrnitev v vsakdan.
Po bolečini v križu lahko že pobiranje stvari s tal postane razlog za skrb. Po poškodbi kolena je morda neprijeten že prvi korak po stopnicah. Ne nujno zato, ker bi vsak gib še vedno močno bolel, ampak ker ostane strah, da se bo težava ponovila.
Takšna previdnost je razumljiva. Ko nekaj časa boli, se je povsem naravno izogibati temu, kar je bolečino sprožalo. A včasih strah ostane tudi takrat, ko se stanje izboljšuje in bi bilo mogoče določene dejavnosti že postopoma vračati. Takrat ne gre več samo za bolečino, ampak tudi za zaupanje v lastno gibanje.
Kaj je strah pred gibanjem oziroma kineziofobija
Za močan strah pred gibanjem zaradi pričakovanja bolečine ali nove poškodbe se uporablja izraz kineziofobija. To ni isto kot običajna previdnost po sveži poškodbi. Takrat so omejitve lahko potrebne, pri vračanju k aktivnosti pa je pomembno upoštevati zdravstvena navodila in dejansko stanje.
Težava nastane, ko se zaradi strahu začne opuščati vedno več dejavnosti, čeprav bi jih bilo mogoče z ustrezno pomočjo počasi vračati. Pri delu pogosto opažam, da se to ne pokaže kot velik strah pred vadbo, ampak pri povsem običajnih opravilih. Sklanjanje, nošenje vrečk ali daljši sprehod postanejo nekaj, o čemer je treba najprej dobro premisliti.
Pri tem je pomembno povedati, da bolečina ni izmišljena in ni »samo v glavi«. Je resnična izkušnja. Strah lahko vpliva na odločitev, koliko gibanja se še upamo lotiti, ne pomeni pa, da težava ni resnična.
Ko previdnost začne omejevati vsakdan
Po poškodbi ali ob močnejši bolečini je pogosto smiselno določene gibe začasno prilagoditi. Če pa se jim izogibamo še dolgo po tem, ko se je stanje začelo izboljševati, lahko previdnost postopoma postane ovira. Najprej se izpusti ena dejavnost, nato še druga, dokler se marsikaj ne zdi več vredno tveganja.
Manj gibanja lahko sčasoma pomeni tudi manj moči, slabšo kondicijo in več težav pri običajnih opravilih. Ob tem ni priložnosti preveriti, kaj telo danes že zmore. Tako lahko nastane neprijeten krog: strah zmanjša gibanje, manj gibanja pa lahko strah še poveča.
Pri takšni težavi me zato ne zanima samo, kje boli. Pomembno je tudi, kaj se je zaradi bolečine prenehalo početi in kaj bi bilo dobro ponovno vključiti v vsakdan. To je pogosto zelo konkreten cilj: brez skrbi po stopnicah, na sprehod ali spet normalno dvigniti nakupovalno vrečko. O tem, zakaj je pri težavah pomembno pogledati širšo sliko, sem pisal že v članku Razumevanje telesa: Posledice vsakdana.
Zakaj samo več gibanja ni vedno dovolj
Nasvet, naj se človek preprosto začne več gibati, je običajno dobronameren. Toda kadar gibanje spremlja strah pred novo bolečino, je to veliko lažje reči kot narediti. Če ni jasno, s čim začeti in koliko je trenutno primerno, lahko takšen nasvet povzroči še več negotovosti.
Tudi raziskave ne kažejo, da bi bila že sama vadba odgovor na vse. V nedavnem pregledu raziskav o vadbi pri dolgotrajni mišično-skeletni bolečini so našli nekaj dokazov, da vadba lahko pomaga zmanjšati pričakovanje najhujšega ob bolečini. Dokazi so bili omejeni, rezultati glede samega strahu pred gibanjem pa niso bili enotni. Zato ne bi bilo pošteno obljubljati, da bo ena vaja ali en program odpravil tudi strah.
V praksi to pomeni, da ni dovolj samo izbrati vaj. Pomembno je ugotoviti, kateri gibi povzročajo skrb, kaj telo trenutno zmore in kako je mogoče začeti brez nepotrebnega tveganja. Dober začetek je pogosto precej manj zahteven, kot si ljudje predstavljajo.
Zaupanje se vrača skozi izkušnjo
Razlaga lahko pomaga razumeti, od kod strah prihaja, toda zaupanje se običajno začne vračati šele z izkušnjo. Če je bilo dvigovanje bremena dolgo povezano z bolečino, ni dovolj samo slišati, da bo vse v redu. Potrebno je postopoma preizkusiti, kaj je glede na trenutno stanje primerno in kako se telo na to odzove.
Začetek je lahko povsem preprost. Najprej manjši obseg giba, lažje breme ali krajša dejavnost, nato počasi več, če odziv to dopušča. Namen ni siliti skozi močno bolečino ali dokazovati poguma, ampak graditi občutek, da je gibanje spet obvladljivo.
Podobno kaže tudi pregled raziskav o vračanju nogometašic po poškodbi sprednje križne vezi. Strah pred novo poškodbo, negotovost in pomanjkanje zaupanja so bili povezani z omejevanjem aktivnosti, med dejavniki, ki so vračanje olajšali, pa so bili tudi podpora, motivacija in zaupanje. Raziskave se nanašajo na to skupino, vendar lepo pokažejo, zakaj fizična pripravljenost ni vedno edina stvar, ki odloča o vrnitvi k gibanju.
Napredek ni samo manj bolečine
Pri vračanju k gibanju ni koristno spremljati samo tega, koliko boli. Napredek je lahko tudi daljši sprehod, lažje sedenje, ponoven počep ali povratek k dejavnosti, ki se ji je bilo treba nekaj časa izogibati. Včasih se prav pri teh majhnih stvareh najprej opazi, da gre na bolje.
Občasno neprijeten občutek še ne pomeni nujno nove poškodbe, prav tako pa ni smiselno vsakega simptoma prezreti. Pomembni so odziv na gibanje, potek težav in morebitna nova poslabšanja. Zato je bolje spremljati, kaj se spreminja skozi več dni ali tednov, kot vsak posamezen občutek razumeti kot dokaz, da napredka ni.
Včasih gre bolje, drugič nekoliko slabše. To je lahko del vračanja k običajnim dejavnostim. Cilj ni samo manj bolečine, ampak tudi več stvari, ki jih je spet mogoče narediti brez stalne skrbi.
Cilj je, da gibanje spet postane običajno
Ko gibanje spremlja strah, pogosto ni dovolj, da se samo opogumimo in poskusimo znova. Če je v ozadju nova poškodba, nepojasnjena bolečina ali stanje, ki se slabša, je najprej pomemben zdravstveni pregled. Kadar je gibanje glede na stanje primerno, pa je smiselno poiskati začetek, ki je dovolj preprost in ga je mogoče postopoma nadgrajevati. Če strah močno omejuje vsakdan, je lahko poleg vadbe koristna tudi dodatna strokovna podpora.
Pri delu z ljudmi mi je pomembno, da ne ostanemo samo pri vprašanju, katere vaje delati. Zanima me tudi, kaj si želijo spet početi brez stalnega razmišljanja o bolečini. Če je zaradi poškodbe, dolgotrajnih težav ali strahu težko vedeti, kje začeti, lahko v Wamoo pomagamo s pogovorom, oceno gibanja in prilagojenim rehabilitacijskim treningom. Tako postane pot nazaj bolj jasna, gibanje pa lahko postopoma spet dobi svoje mesto v vsakdanu.
