Zakaj pozimi pogosteje zbolimo in kako zmanjšati tveganje?

Biološko je zgodba nekoliko bolj zanimiva. Za virusno okužbo potrebujemo virus. Mraz pa lahko spremeni okoliščine, v katerih se z njim srečamo, in način, kako se nanj odzovejo naše dihalne poti. Pozimi se tako prepletejo spremembe vedenja, lastnosti okolja in lokalne obrambe sluznice. [1]

Če želimo verjetnost bolezni zmanjšati, moramo razmišljati o vseh teh delih. Vitamini imajo pri tem svoje mesto, vendar njihove vloge ne moremo enačiti s prezračevanjem ali zmanjševanjem izpostavljenosti.

Več časa preživimo v zaprtih prostorih, pogosto z več ljudmi in manj izmenjave zraka. Če je med njimi okužen človek, lahko pri dihanju, govorjenju in kašljanju v zrak oddaja delce z virusi. V slabo prezračenem prostoru se ti lažje kopičijo. Pomembna sta tudi bližina in čas, ki ga preživimo skupaj. [5]

Temperatura in vlažnost vplivata tudi na obstojnost in prenos nekaterih virusov. Pri gripi so hladne in suhe razmere pomemben del sezonskega vzorca. Vendar se vsi virusi ne obnašajo enako. Rinovirusi, pogosti povzročitelji prehlada, imajo lahko izrazite vrhove tudi spomladi in jeseni; okužbe s SARS-CoV-2 se pojavljajo skozi vse leto. [1]

Zima torej ne ustvari enega samega problema. Poveča možnost, da se več ugodnih okoliščin za prenos pojavi hkrati.

Notranja površina nosu in dihalnih poti ni samo obloga. Sluz zadržuje vdihane delce, migetalke na površini celic pa jo pomikajo proti žrelu. Temu pravimo mukociliarno čiščenje. Za njegovo delovanje sta pomembna ustrezna navlaženost površine in delovanje migetalk. [2] [3]

V sluzi so tudi protitelesa, predvsem sekretorni imunoglobulin A oziroma sIgA. Ta se lahko veže na povzročitelje, jih nevtralizira in omejuje njihov stik s celicami. Poleg protiteles sodelujejo še protimikrobne molekule, celice prirojene imunosti in protivirusne signalne poti. [2]

Suh zrak lahko sluznico izsušuje in draži. Ko hladen zunanji zrak ogrejemo, se njegova relativna vlažnost brez dodajanja vode zniža, zato je ogrevan prostor lahko precej suh. Poskusi na miših so pokazali, da zelo nizka vlažnost poslabša mukociliarno čiščenje, protivirusni odziv in obnovo tkiva po okužbi z gripo. To je dokaz o možnem mehanizmu, ne neposredna meritev, koliko prehladov bo preprečil domači vlažilec. [1] [3]

IgA je torej pomemben del zgodbe. Razlaga, da se na mrazu preprosto zmanjša njegova količina in zato zbolimo, pa bi bila preveč poenostavljena.

Vitamin D sodeluje pri normalnem delovanju imunskega sistema. Toda ta fiziološka vloga še ne dokazuje, da bo dodajanje vsakemu človeku preprečilo okužbo.

Velika posodobljena metaanaliza iz leta 2025 v glavni primerjavi s placebom, ki je zajela 40 raziskav z 61.589 udeleženci, ni pokazala statistično zanesljivega zmanjšanja tveganja za akutne okužbe dihal. Rezultat ne izključuje majhne koristi, ne podpira pa obljube, da nas bo vitamin D zanesljivo zaščitil pred zimskimi virusi. [9]

Hkrati ostaja preprečevanje pomanjkanja smiselno. Slovenske smernice iz leta 2025 odraslim v razširjenem zimskem obdobju, od oktobra do aprila, priporočajo vitamin D3 v odmerku 800–1000 mednarodnih enot (20–25 µg) dnevno, starejšim od 65 let pa 1000–2000 enot (25–50 µg). Za nekatere skupine velja celoletno dodajanje; zdravljenje ugotovljenega pomanjkanja in posebna zdravstvena stanja zahtevajo individualen pristop. [10]

Priporočilo za zadostno preskrbljenost torej ostaja. Iz njega pa ne sledi, da so večji odmerki boljša preventiva ali da velik enkratni odmerek pozdravi prehlad.

Cochranov pregled iz leta 2024 je vključil 34 raziskav z 8.526 udeleženci. Preventivno dodajanje cinka je imelo malo ali nič vpliva na pojav prehlada. Pri zdravljenju že nastalega prehlada pa je del raziskav nakazal približno dva dni krajše trajanje. Gotovost tega dokaza je bila nizka, rezultati med raziskavami pa zelo različni. [11]

V številnih raziskavah zdravljenja so udeleženci uporabljali pastile. Rezultatov zato ne moremo samodejno prenesti na vsako kapsulo cinka ali na zdravljenje gripe in covida-19. Optimalni pripravek, odmerek in trajanje uporabe niso enotno določeni. [11] [12]

Možni so slabost, neprijeten okus in prebavne težave. Dolgotrajni visoki odmerki lahko povzročijo pomanjkanje bakra. Cinkovih pripravkov za uporabo v nosu ne uporabljamo kot alternativo pastilam, saj so bili nekateri povezani tudi z dolgotrajno ali trajno izgubo voha. [12] [13]

Okužbe ne poskušamo »prepotiti«. Ob vročini, izraziti utrujenosti, bolečinah v mišicah ali težavah z dihanjem trening preložimo. Ko se stanje izboljšuje, obremenitev vračamo postopno. Prvi trening naj bo lažji od običajnega; odziv med vadbo in po njej pove več kot želja, da bi nadoknadili izpuščene termine. [8]

Za vrnitev med druge sta uporabni osnovni merili splošno izboljševanje simptomov in vsaj 24 ur brez vročine brez zdravil za njeno zniževanje. To še ni dovoljenje za polno intenzivnost ali zagotovilo, da nismo več kužni. Naslednjih nekaj dni ostajamo previdni glede tesnih stikov in skupnega zraka. [19]

Če se ob naporu pojavijo bolečina v prsih, nenavadna zadihanost, razbijanje srca ali izrazito slabo počutje, vadbo prekinemo in poiščemo zdravstveno presojo. [8]

Težko dihanje ali bolečina v prsih zahtevata hitro zdravstveno oceno. Z zdravnikom se posvetujemo tudi ob dehidraciji, vročini, ki traja več dni, simptomih brez izboljšanja po približno desetih dneh ali ponovnem poslabšanju po začetnem izboljšanju. Pri ranljivejših ljudeh je prag za posvet nižji. [17] [19]

Pozimi se srečajo pogostejši tesni stiki v zaprtih prostorih, drugačne razmere za nekatere viruse in spremembe lokalne obrambe dihal. Zato tudi zmanjševanje tveganja potrebuje več kot en ukrep.

Največ smisla ima urediti vsakdanje okoliščine: kakovost zraka, ravnanje ob simptomih, prehrano in okrevanje. Dopolnila uporabljamo z jasnim razlogom in realnimi pričakovanji. Če zbolimo, pa telesu pustimo čas ter pravočasno prepoznamo, kdaj potrebujemo pomoč.

Tveganja ne moremo odpraviti. Lahko pa z nekaj doslednimi navadami izboljšamo možnosti, da bomo zimske mesece več časa preživeli v gibanju kot v postelji.