Dopust je mimo. In z njim pride tudi tisti znani občutek: zdaj pa moram spet začeti.
Kovčki so pospravljeni, alarm spet zvoni ob precej manj prijazni uri in rutina se počasi vrača. Z njo pa pogosto tudi tista misel: Okej. Zdaj pa moram spet resno začeti trenirati.
In tu se zna hitro zakomplicirati.
Če smo pred dopustom trenirale petkrat ali šestkrat na teden, imamo občutek, da bi morale prvi ponedeljek po vrnitvi samo pritisniti gumb »play« in nadaljevati točno tam, kjer smo končale. Realno? Ni treba.
Ničesar nam ni treba nadoknaditi.
Dopust ni dolg, ki ga moramo odplačati s šestimi treningi v sedmih dneh.
Tudi če smo nekaj tednov trenirale manj ali sploh ne, to ne pomeni, da smo izgubile vse, kar smo gradile mesece ali leta. Prvi trening bo mogoče malo težji. Kakšna teža bo nenadoma delovala precej bolj nesramno kot pred dopustom. Mišice se bodo naslednji dan oglasile nekoliko glasneje.
To je normalno. Telo se samo ponovno privaja na obremenitev. Sama sem precej bolj za to, da začnemo mirno. Dva dobra treninga na teden sta za začetek popolnoma dovolj. Ko začutimo, da se telo spet lovi, dodamo tretjega. Potem mogoče še kakšnega. Ni treba vsega narediti v prvem tednu.
“Ničesar nam ni treba nadoknaditi. Telo samo potrebuje čas, da spet ujame ritem.”
Dva treninga v gymu sta boljša kot šest na papirju.
Vem, kako hitro nas lahko odnese. Nov teden. Nov začetek. Nov urnik. Šest treningov, pripravljeni obroki, deset tisoč korakov, dovolj vode, dovolj spanja in verjetno še novo življenje od ponedeljka naprej. 😄
Potem pride sreda. In življenje.
Zato imam veliko raje plan, ki ga lahko dejansko živimo. Če sta trenutno realna dva treninga na teden, začnimo tam. Ko dva postaneta rutina, lahko dodamo tretjega. To se mogoče ne sliši tako spektakularno, je pa precej bolj uporabno kot popoln urnik, ki ga po enem tednu sovražimo.
Gibanje ni samo trening.
To je nekaj, na kar zelo hitro pozabimo.
Sprehod po službi je gibanje. Hoja do trgovine je gibanje. Stopnice namesto dvigala so gibanje. Jutranji sprehod, večerni krog po mestu, Pohorje, Kalvarija ali katerikoli hrib, na katerega nas za vikend odnesejo noge.
Ni treba, da ima vse serije, ponovitve in štoparico. In iskreno, včasih naredimo zase več z enim dolgim sprehodom kot s treningom, na katerega smo šle samo zato, ker smo imele slabo vest.
Tudi tistih 30 minut hoje šteje. Tudi aktiven dan šteje. Ni vsako gibanje trening. In prav je tako.
Ne vračajmo se z logiko "vse ali nič".
Mislim, da je to največja past po dopustu. Ker nekaj časa nismo bile v običajnem ritmu, želimo zdaj čim hitreje nazaj. Ampak vprašanje ni: Kako bom čim hitreje nadoknadila vse, kar sem zamudila?
Raje se vprašajmo: Kako lahko gibanje spet postane normalen del mojega vsakdana?
To je precej drugačno vprašanje. Prvo nas sili. Drugo nam pomaga zgraditi nekaj, kar lahko dejansko traja.
Telo nam bo povedalo, kdaj je pripravljeno na več.
Začnimo z dvema treningoma. Dodajmo malo več hoje. Pojdimo na sprehod. Za vikend na hrib. In potem opazujmo. Kako se počutimo? Kako spimo? Kako se telo odziva na trening? Imamo po njem še dovolj energije za normalen dan ali nas povozi za naslednjih 48 ur?
Ljudje smo si različni in prav zato ni enega popolnega načrta za vrnitev v trening. Teorija je super osnova. Ampak potem pride praksa. In praksa ima službo, otroke, slabo prespano noč, sestanek ob petih in včasih preprosto dan, ko se nam ne da. Tudi to je življenje.
Cilj zato ni, da smo en teden na 100 %. Cilj je, da najdemo ritem, ki ga lahko držimo tudi čez mesec, dva ali šest. Brez izgorevanja. Brez slabe vesti. In brez občutka, da smo naredile nekaj narobe samo zato, ker smo začele malo počasneje.
Počasen začetek ni korak nazaj. Je način, da lahko naredimo veliko korakov naprej.
Kako pa se po dopustu vračaš v svoj ritem? Greš takoj na polno ali potrebuješ nekaj časa, da se telo in glava spet ujameta?