Zdravo, mogoče se še ne poznamo. Mogoče sva se le bežno srečali med napravami ali si me opazila v ogledalu, ko sem štela ponovitve.
Sem Patricija – nekoč popolna začetnica v fitnesu, brez prave podlage, danes pa že kar domača v tem svetu.
Moja pot se ni začela tukaj. Dolga leta sem trenirala odbojko, kjer je bil občutek pripadnosti nekaj samoumevnega – vedno si del ekipe, nikoli sam. Potem pa je prišla poškodba, ki me je za nekaj časa ustavila in me prisilila, da začnem drugače.
Rehabilitacija me je pripeljala v fitnes. Sprva kot nuja. Kot nekaj, kar je bilo treba opraviti. Ampak nekje na tej poti se je nekaj spremenilo. Fitnes ni več postal le prostor, kamor sem morala priti. Postal je prostor, kjer sem želela ostati.
Kako je, ko si prvič v fitnesu?
Na začetku pa… ni bilo lahko. Spomnim se občutka, ko stopiš v fitnes in imaš občutek, da vsi vedo več od tebe. Da so vsi prepričani vase, točno vedo, kaj delajo, ti pa tam malo izgubljena iščeš svoje mesto. Ko si prvič v fitnesu, je ta občutek še toliko močnejši.
Kot da bo nekdo vsak trenutek opazil, da ne znaš pravilno uporabljati naprave. Da še ne spadaš tja.
Ampak resnica je veliko bolj preprosta. In predvsem bolj mirna: Večina ljudi te sploh ne opazi. Ne zato, ker ne bi bila pomembna, ampak zato, ker je vsak zatopljen v svoj proces. V svoje ponovitve, svoje cilje, svoje misli.
Včasih celo tako zelo, da se sredi serije izgubi in ne ve več, ali je naredil deset ali petnajst ponovitev (jaz večino časa 🫣🤣🙋♀️) – in za vsak slučaj naredi še nekaj dodatnih.
Fitnes ni prostor, kjer te nekdo ocenjuje.
Fitnes je prostor, kjer vsak tiho dela na sebi.
Tudi jaz sem šla čez vse faze. Od tiste “male miške”, ki se je skrivala pred pogledi in dvomila vase, do točke, ko danes stopim v prostor z zavedanjem, zakaj sem tukaj.
In veš, kaj sčasoma ugotoviš Nihče ne čaka, da narediš napako. Nihče ne spremlja tvojih gibov tako pozorno, kot si predstavljaš.
Ker imajo vsi isti razlog. Delati na sebi. Napredovati. Premagovati svoje meje. Včasih pa zgolj odmisliti vsakdanji stres in samo biti – sam s sabo. Neka vrsta terapije, bi jaz temu rekla.
Če si na začetku in oklevaš
Zato, če si na začetku in oklevaš – če imaš občutek, da še nisi “dovolj”, da bi stopila v ta prostor – naj ti povem nekaj iskreno: Vsi smo enkrat začeli točno tam, kjer si ti zdaj. In edini korak, ki zares šteje, je ta, da začneš.
Če si se v čem prepoznala – napiši. Zanima me, kaj tebe najbolj skrbi, kaj te zadržuje ali pa kaj bi si želela izvedeti. O fitnesu, začetkih, treningih… ali pa kar o življenju nasploh. O tem bom z veseljem pisala v naslednjih zapisih. Ker ta prostor in ta zapis ni samo moj. Je tudi tvoj.
Petra
Hey Patricija ☺️
Zelo zanimiv in motivacijski clanek, saj sem se v tem prepoznala. Sploh prvi zacetki fitnesa, ki na nek nacin ne ves kaj delas. Ko pa pogledas za nazaj pa vidis koliko si sam sebe spremenil ne samo telesno ampak tudi mentalno, da si boljsa oseba kot si bil prej. Fitnes ni le samo sprememba na telesu ampak tudi sprememba v nas samih.
Toop clanek in se vec taksnih zapisov ☺️🫶🏻
Pati Petrovič
Hei Petra,
Hvala za komentar na članek. Se mi zdi, da se včasih premalo zavedamo kolko smo naredili zase in na sebi, točno tako kot si napisala. Ko pogledaš za nazaj, kje si začel in kje si danes se zavedaš, da je bilo vredno☺️ pa ne zgolj iz vizualnega vidika, ki nam je seveda v zacetku cilj, ampak predvsem koliko smo mentalno v tem casu se “spremenili” oz. bolje rečeno zrasli☺️
Maja
Zelo lepo napisano 👏✨ Res dober opomnik, da smo vsi enkrat začetniki in da v fitnesu nihče ne gleda drugih… vsak dela na sebi. Takšne objave res pomagajo razbiti strah in motivirajo k prvemu koraku 💪
Pati Petrovič
Zdravo Maja☺️
Hvala ti za tako lep komentar 🙏 Res je – vsi smo enkrat na začetku in prav je, da si to večkrat povemo na glas. Veseli me, da je zapis dosegel svoj namen in komu vsaj malo olajšal tisti prvi korak. Na koncu smo res vsi tam zaradi sebe 💪✨
Eva
Zelo lepo in iskreno napisano☺️
Mislim, da se veliko ljudi ujame v tem občutku, da jih nekdo gleda ali ocenjuje – v resnici pa vsak pride tja zaradi sebe in svojih ciljev.
Takšni zapisi res pomagajo, da vidiš, da nisi sam v tem in da je povsem okej začeti točno tam, kjer si.
Pati Petrovič
Hei Eva,
Hvala ti za tako lep in iskren komentar 🌸 Res je, veliko ljudi ima ta občutek, da jih nekdo opazuje ali ocenjuje, pa v resnici vsak pride tja predvsem zaradi sebe in svojih ciljev. Prav zato se mi zdi pomembno, da o tem govorimo bolj odprto.
Zelo me veseli, da ti je zapis dal občutek, da nisi sama v tem – ker res nisi. In ja, čisto okej je začeti točno tam, kjer si 💛
Če imaš kakšno željo, o čem bi rada brala naslednjič ali katero temo naj še odprem, bom zelo vesela tvojega predloga ✨
Barbara
Oj Patricija 😊
Zelo realen zapis. Mislim, da ima ogromno ljudi na začetku isti občutek – da ne spadajo v fitnes, da jih vsi gledajo in da nimajo dovolj »dobre postave za tja«.
Tudi jaz sem bila med njimi in mi je bilo precej nerodno. Ampak zanimivo je, da ko enkrat začneš hoditi, vidiš, da so vsi enkrat bili začetniki. In da nihče v resnici ne spremlja tebe, ampak ima vsak svoj trening in svoje skrbi.
Najtežji korak je res samo prvi. In ko to premagaš, si že na dobro poti, saj ti pomaga tudi pri samozavesti in disciplini.
Torej, fitnes ni za “fit” ljudi, fitnes je za ljudi, ki šele postajajo fit 😉
Pati Petrovič
Hei Barbara🌸
Se popolnoma strinjam s tabo – ogromno ljudi gre čez to fazo, ko imajo občutek, da ne spadajo tja ali da jih vsi opazujejo. Ampak resnica je točno takšna, kot si napisala: vsak je enkrat bil začetnik in vsak ima v fitnesu predvsem fokus nase. 😉
In ja, po mojem mnenju je najtežji korak res ta, da sploh prideš na fitnes. Tisti prvi prihod, ko premagaš dvome in nelagodje – tam se v resnici vse začne. Vse ostalo potem počasi pride z navado.
Super si to povedala tudi na koncu – fitnes res ni za “fit” ljudi, ampak za ljudi, ki to šele postajajo 💪✨ vse to je del procesa.