Ko je del priprav v Wamoo opravila mladinska ekipa Hull Cityja, se je odprlo precej širše vprašanje: "Kaj mora ponuditi prostor, v katerem lahko kakovostno napredujejo profesionalni športniki, rekreativci in vsi, ki še vedno upajo, da se telo odziva že na dobre namene?"
Ali prostor ustvarja športnike? Ne.
Če bi jih, bi bilo dovolj kupiti najdražjo članarino, nekajkrat stopiti skozi vrata fitnesa in se dovolj dolgo zadrževati v bližini uteži. Mišice bi verjetno razumele namig, kondicija bi se pojavila iz vljudnosti, stabilnost pa bi prišla zraven kot darilo dobrodošlice.
Žal telo takšnega načina komunikacije še ni osvojilo.
Prostor ne more trenirati namesto človeka. Lahko pa odstrani ovire, omogoči trenerju kakovostno delo in ustvari okolje, v katerem se napredek ne zgodi po naključju. Prav to smo lahko opazovali, ko je del priprav v Sloveniji pri nas opravila mladinska ekipa angleškega nogometnega kluba Hull City.
Vrhunski športniki ne nastanejo na tekmi
Ko gledamo nogomet, vidimo devetdeset minut. Sprint, dvoboj, podajo, gol in morda sodnika, ki je po mnenju polovice stadiona očitno edina oseba na svetu, ki dogodka ni videla pravilno.
Ne vidimo pa vsega, kar je igralca sploh pripeljalo do tistih devetdesetih minut.
Ne vidimo treningov moči, s katerimi lažje zdrži dvoboj. Ne vidimo vaj za stabilnost, zaradi katerih lahko pri visoki hitrosti spremeni smer in ostane na nogah. Ne vidimo razvoja eksplozivnosti, ki odloča o prvih nekaj korakih, ali kondicijske priprave, ki mu omogoča, da vse to ponovi tudi takrat, ko je tekma že precej bližje koncu kot začetku.
Na igrišču se pokaže rezultat. Športnik pa nastaja veliko prej. Podobno je skoraj povsod v življenju. Podjetje ne nastane na dan slavnostnega odprtja. Otrok se ne nauči brati na šolski prireditvi. Glasbenik ne postane dober v trenutku, ko stopi na oder.
Takrat samo opazimo posledico stotin precej manj spektakularnih dni. In običajno precej manj fotogeničnih.
Moč, stabilnost, hitrost in kondicija niso štiri ločene zgodbe
Nogometaš ne potrebuje samo kondicije. Tudi hitrost sama po sebi ni dovolj. Prav tako mu ne koristi veliko moči, če je ne zna varno in učinkovito prenesti v gibanje.
Močan motor v avtomobilu brez volana je lahko zanimiv tehnični dosežek. Vse do prvega ovinka.
Zato so moč, stabilnost, hitrost in kondicija deli iste zgodbe. Naloga športne priprave ni zgolj ustvariti športnika, ki lahko naredi več. Cilj je ustvariti športnika, ki lahko naredi več, to ponavlja dovolj dolgo in pri tem po možnosti ostane zdrav.
Trening Hull Cityjevih mladih igralcev zato ni bil sestavljen iz ene čudežne vaje, ki jo lahko naslednji dan objavimo na družbenih omrežjih in ji dodamo naslov “Skrivnost profesionalnih nogometašev”.
Takšna skrivnost bi bila sicer marketinško zelo priročna. V resnici je precej manj dramatična: kakovosten program, dovolj časa, pravilna izvedba in veliko ponovitev. Skratka vse tisto, kar ljudje običajno preskočimo, ko iščemo bližnjico.
Ko se prostor prilagodi programu športne priprave
Dober trener mora vedeti, kaj želi s treningom doseči. Ne bi pa se smel polovico časa ukvarjati z vprašanjem, kako bo svoj program prilagodil prostoru, v katerem ga mora izvesti.
Če mora skupina čakati na edino primerno napravo, je program na papirju morda še vedno odličen. Izvedba nekoliko manj. Če je prostor premajhen, da bi lahko trenerji varno organizirali različne vsebine, začne logistika določati trening. In logistika je marsikaj, vendar praviloma ni posebej dober trener fizične priprave.
Wamoo smo zato od začetka gradili kot prostor, ki omogoča različne oblike dela. Ne le individualnega treninga in ne le klasične uporabe fitnes naprav, temveč tudi delo z večjimi skupinami, športniki in ekipami, ki potrebujejo kombinacijo moči, gibanja, hitrosti in kondicijske priprave.
Oprema je pri tem pomembna. Razporeditev prostora prav tako. Toda vse skupaj ima smisel šele takrat, ko trenerju omogoči, da izvede program, zaradi katerega je sploh prišel.
Profesionalci in rekreativci imajo več skupnega, kot si radi priznamo
Seveda obstaja razlika med mladim nogometašem Hull Cityjeve akademije in človekom, ki želi po osmih urah sedenja v pisarni spet brez posebne priprave obuti nogavice.
Cilji so drugačni. Obremenitve so drugačne. Program je drugačen. Osnovna pravila pa niso. Oba potrebujeta postopno obremenitev, kakovostno izvedbo, dovolj počitka in nekaj vztrajnosti. Oba imata dneve, ko gre vse zlahka, ter dneve, ko je že ogrevanje videti kot nekoliko pretirana zahteva življenja.
Predvsem pa se telo pri nobenem od njiju ne zanima za dobre namene. Prilagodi se temu, kar redno počnemo. Če redno treniramo, postajamo sposobnejši. Če redno iščemo razloge, zakaj danes ne moremo, postajamo neverjetno dobri pri iskanju razlogov. Tudi to je oblika napredka. Le rezultati so nekoliko manj uporabni.
Profesionalnega športnika od rekreativca zato pogosto ne ločuje neka skrivnostna biološka sposobnost uživanja v bolečini. Ločuje ju predvsem doslednost.
Profesionalec ve, da trening ni odvisen samo od razpoloženja. Rekreativec pa mora to običajno ugotoviti po nekaj ponedeljkih, treh novoletnih zaobljubah in najmanj enem kosu športne opreme, ki je po nakupu zelo hitro dobil novo funkcijo obešalnika.
Lenobitis je edina težava, pri kateri ne obljubljamo čudežev
V Wamoo lahko pomagamo pri programu. Lahko svetujemo, prilagodimo obremenitev, pokažemo pravilno izvedbo in poskrbimo, da človek ne ostane sam pred napravo, ki jo opazuje približno tako, kot bi opazoval nadzorno ploščo potniškega letala.
Ne moremo pa narediti ponovitev namesto njega. Naprava, ki bi trenirala namesto uporabnika, še vedno ni bila dostavljena. Iskreno povedano dvomimo, da je bila sploh naročena. Pravzaprav vem, da ni bila.
Zato ne podpiramo lenobitisa. Ne zato, ker bi pričakovali, da bo vsak človek treniral kot profesionalni športnik, temveč zato, ker napredka ni mogoče narediti brez sodelovanja osebe, ki želi napredovati.
To pa ne pomeni, da mora biti trening kazen. Ravno nasprotno. Ljudje se veliko lažje držimo zahtevnih stvari, če se ob njih počutimo dobro. Če poznamo ljudi okoli sebe. Če se lahko med serijami nasmejimo. Če nas nekdo spodbuja, ko potrebujemo spodbudo, in nam občasno ne verjame, ko s povsem resnim obrazom pojasnimo, da danes zaradi “čudnega občutka v levi obrvi” verjetno ne bi smeli narediti zadnje serije.
Resno delo in dobro vzdušje se ne izključujeta. Pogosto prav dobro vzdušje omogoči, da pri resnem delu vztrajamo.
Beseda "community" nam je pomenila več kot "elite"
Po treningih nam je Kieran Smith, vodja fizične priprave pri Hull Cityju, poslal odziv, ki je zelo dobro povzel to, kar poskušamo ustvarjati:
“Wamoo gave us everything that you would expect in an elite performance gym, with an incredibly friendly and helpful staff.
The facility was perfect for both giving us everything a professional football team needs, as well as providing an excellent fitness community for the public to be involved in.”
Seveda nam je bilo všeč, da je Wamoo opisal kot prostor, ki ponuja vse, kar pričakuješ od vrhunskega centra za športno pripravo. Lagali bi, če bi trdili drugače. Toda beseda community nam je pomenila še več.
Wamoo namreč ni nastal zato, da bi bil prostor, v katerem se dobro počutijo samo profesionalni športniki. Nastal je kot prostor, v katerem lahko profesionalci kakovostno opravijo svoje delo, začetnik pa se ob tem ne počuti, kot da je po nesreči vstopil v garderobo olimpijske reprezentance.
Kakovost in dostopnost nista nasprotji. Prostor je lahko dovolj resen za vrhunski šport in hkrati dovolj človeški za nekoga, ki šele začenja. Pravzaprav mora biti oboje.
Prostor, iz katerega želiš pobegniti - in se vanj vrniti
Verjetno obstaja trenutek skoraj vsakega dobrega treninga, ko človek podvomi v svoje življenjske odločitve. Nekje med zadnjimi ponovitvami začne razmišljati, zakaj se ni odločil za hobi, ki vključuje več sedenja. Morda zbiranje znamk. Šah. Gledanje dokumentarcev o drugih ljudeh, ki trenirajo.
Takrat trener praviloma pove, da je ostala samo še ena serija. Seveda vsi vemo, da ta stavek nima vedno posebej trdne povezave z matematiko. Toda nekaj minut pozneje je trening končan. Človek se smeji, pritožuje, obljublja, da česa podobnega ne bo več počel, in začne razmišljati, kdaj bo prišel naslednjič.
Gre za precej nenavadno razmerje. Nekakšen fitnes Stockholmov sindrom, le da lahko vrata ves čas odpreš sam. In ljudje se vseeno vračajo. Ne zato, ker bi uživali v vsaki ponovitvi. Tudi profesionalni športniki verjetno nimajo čustvenega odnosa z vsako vajo za stabilnost gležnja.
Vračajo se zato, ker jim nekaj pomeni občutek po opravljenem delu. Napredek. Ljudje okoli njih. In zavedanje, da so naredili nekaj, česar namesto njih ne bi mogel narediti nihče drug.
Ali Wamoo proizvaja kakovostne športnike?
Ne sam. To bi bila lepa marketinška trditev, vendar bi bila tudi precej nepoštena do športnikov in trenerjev, ki opravijo dejansko delo.
Lahko pa jim ponudimo okolje, v katerem ga lahko opravijo kakovostno. Prostor, ki trenerju ne postavlja nepotrebnih omejitev. Opremo, ki služi programu. Ekipo, ki razume, da gostovanje športnikov ni zgolj odklepanje vrat in kazanje garderobe. In vzdušje, v katerem sta resnost in smeh lahko prisotna v istem treningu.
Enako velja za rekreativce. Ne moremo obljubiti, da bo vsak postal profesionalni športnik. Lahko pa pomagamo vsakomur, ki želi postati močnejši, sposobnejši, bolj gibljiv ali preprosto nekoliko bolj zadovoljen s človekom, ki ga zjutraj sreča v ogledalu.
Brez čarovnije. Brez bližnjic. In brez podpore lenobitisu.
Med vrsticami …
Obisk mladinske ekipe Hull Cityja je za nas priznanje. Toda njegova največja vrednost ni v tem, da lahko rečemo, da so pri nas trenirali prihodnji profesionalni nogometaši.
Pomembneje je nekaj drugega. Pokazal je, da lahko isti prostor služi človeku, ki gradi profesionalno športno kariero, in človeku, ki želi samo živeti nekoliko kakovostneje.
Oba bosta kdaj uživala. Oba se bosta smejala. Oba bosta verjetno vsaj enkrat pogledala trenerja z izrazom, ki ga vljudna družba ne zna povsem prevesti v besede.
Morda bosta celo prosila, naj ju izpustimo iz svojih krempljev. In nato, skoraj v isti sapi, naj vendarle ne odnehamo nad njima. Ker dober prostor ne naredi dela namesto človeka. Poskrbi pa, da ga človek želi opraviti znova.